En cours de chargement...
Otrostvo je avtor podnaslovil kot »avtobiografski roman v izmisljenih zgodbah« . Roman, ker vseskozi srecujemo istega decka, isto usodo, katere nadaljevanje smo spoznali se v nekaterih drugih, ze napisanih Mazzinijevih romanih, predvsem Kralju ropotajocih duhov. Zgodbe, ker so spomini na najzgodnejse otrostvo taksni kot podobe iz sanj ... resnicnosti so trdna tla izpodmaknjena, znajdemo se v labirintu tesnobnih, vcasih groteskno smesnih slik.
Osrednja oseba je versko blazna babica, ki kar naprej umira, pa spet ozivi - usodne bolezni le niso tako usodne, res pa je, da se vraca tudi se dolgo potem, ko ze lezi na pokopaliscu (pod nagrobnikom z napacnim imenom). Potem so tu se (pre)pogumni prijateljcki iz dvorisca, zagrenjena, vecno odsotna mama in strici, med katerimi igra ocetovsko vlogo Vinko: »Poba, pomni: spomini so kot davkarija, nikoli se jih ne znebis.«