En cours de chargement...
Dusan Sarotar je dogajanje svoje nove pripovedi umestil v tisti spominski cas, ko so predmeti se govorili zgodbe ljudi. Naj je clovek s stvarmi naselil svoj dom, si z njimi pomagal pri delu ali se z njihovo pomocjo opotekal skozi zivljenje, so nemi pripovedovalci izrekali vse tisto, kar je zivel in cutil, vse, o cemer je premisljeval v neprespanih noceh in o cemer je custvoval tako silovito, da so tezka, zaumna custva njegov korak vlekla k tlom.
Ob predmetih so se besede, ki pa so med Sarotarjevimi ljudmi redke in prasne, da skripajo med zobmi. Iz besed, ki prekrivajo belino papirja, in iz predmetov, ki zakrivajo praznino zivljenja, je narejena pripoved o dobrih ljudeh, kakrsne je pred stoletjem opisoval ze Misko Kranjec, tokrat o Roziki Hahn iz Bodoncev, ki nikoli ni bila dobra z besedami, in trgovcu iz Cakovca Franju Schwarzu, ki je govoril se manj.
Roza in Franjo sta se porocila 12. oktobra 1932 v soboski sinagogi in kmalu se jima je rodil Evgen, sin edinec. 26. aprila 1944 so odpeljalivse Zide iz Sobote, sredi maja pa so prisli tudi po Rozo in njenega sina ter ju z drugimi vred v zacetku julija »premestili« v Auschwitz II-Birkenau, od koder se ni vrnil nihce. Franjo je bil na prisilnem delu na Madzarskem in je prezivel. Zgodbo njihovega trpkega, nikoli uresnicenega zivljenja pripoveduje sluzkinja Zalna, pisatelj pa jo zapisuje z izbranimi, natancnimi, iz spomina izklesanimi besedami in jo bolj kot v zgodovinsko fresko uokvirja v liso, ki nastane, ko dlan obrise roso z mrzlega stekla.
To je povest o dobrih ljudeh, ki jih ni vec, zato lahko zivijo samo se v besedah in predmetih, a tudi zgodba o vecno melanholicni panonski pokrajini med Salovci, Cakovcem in Soboto, v katero sta zgodovina in njen zlocin zarezala strasno rano. To je zgodba, ki je Dusan Sarotar ne bo nikoli prenehal zapisovati, in je poleg vsega drugega visoka pesem slovenscine in primer slogovne dovrsenosti, kakrsnih je malo v slovenski literaturi.